Intervju udeleženk

  • maj08_10Marjana ( 61 let, tajnica direktorja)

1. Kako dolgo že obiskujete delavnice gibalno-plesne terapije in zakaj ste se odločili zanje oziroma kdo vas je navdušil?

Ko sem se upokojila, sem naenkrat imela časa na pretek. Zaradi bolečin v kolenih sem se udeležila delavnice bioenergetikov. Tam je bila tudi Ljudmila, ki je predstavila svojo delavnico gibalno-plesne terapije. Ničesar nismo razumeli, zato nas je povabila, da pridemo na predstavitveno srečanje. Od tega je že tri leta in jaz na njenih delavnicah nisem manjkala niti enkrat. Najprej smo se naučile pravilne hoje. Povedati moram, da od takrat nimam več nobenih bolečin. Zadnjič sem z lahkoto zlezla na Šmarno goro. Pri hoji ne gre samo za korake, ampak tudi za pravilno držo ramen in glave. Tukaj sem se naučila tudi reči NE! Prej sem bila kimajoča punčka, zdaj pa nisem več. Naučila sem se poslušati svoje telo in ugotovila, da imam vse vajeti v svojih rokah. Na nek način sem se začela zavedati sama sebe.

2. Bi lahko primerjali občutke na prvi delavnici in na zadnji? Ste sedaj bolj sproščeni kot takrat?

Na prvi delavnici sem bila v krču, sramežljiva, ukočena, zdaj pa ni več tako. Ravno včeraj nas je Ljudmila prosila, naj s plesom pokažemo, kaj smo se naučili od začetka delavnic pa do zdaj. Na prvi uri bi jo samo debelo gledala, zdaj pa ni bilo tako.

3. Kakšna je vaša samopodoba? Ste zadovoljni? Bi kaj na sebi spremenili?

Kot vsaka ženska bi rada izgubila nekaj kilogramov. Ampak prepričana sem, da sem moram sprejeti takšna kakršna sem. Če mi hrana tekne, pomeni, da sem zdrava. Samopodoba pa je zdaj boljša, saj sem bolj okreta in bolj samozavestna.

4. Kako se po vašem mnenju v plesu odražata dobra in slaba samopodoba?

Če si boljše razpoložen, bolj samozavesten, si tudi bolj zdrav. Ljudmila nas na začetku vsake ure vpraša, kako se počutimo. Ena odgovori slabo, druga depresivno, tretja dobro, ampak na koncu delavnice se vse počutimo bolje kot na začetku. Nesamozavest se pri plesu odraža kot ukočenost.

5. Ali sedaj sprejemate svoje telo drugače?

Seveda. Sedaj imam boljšo samopodobo. Bistvo vsega je, da se sprejmeš. Dokler se nisem srečala z gibalno-plesno terapijo sploh nisem vedela, da se ne sprejemam. Šele takrat sem se zavedla, kaj vse sem hotela na sebi spremeniti. Ko sem se sprejela, sem postala manj sitna. Postala sem strpnejša do drugih.

6. Ali menite, da lahko elemente gibalno-plesne terapije uporabite tudi v vsakdanjem življenju? Na kakšen način?

Seveda znanje uporabljam tudi doma! Kadar kuham kosilo in zraven poslušam glasbo še sama ne vem, kdaj začnem migat sem in tja. Povsod se da. Če ni veliko prostora, pač delam minimalistične gibe. Zjutraj vedno začnem z meditacijo in jogo, potem tudi zaplešem. Ne znam si več predstavljati, da bi dneve začenjala, kako drugače. Energije dobim za cel dan. Navadila sem se vstati prej. Ko sem se disciplinirala, sem se prerodila.

7. Ali menite, da je gibalno-plesna terapija primerna za tiste s slabšo telesno samopodobo?

Primerna je za vsakogar. Vsak se zave, da je lep, takšen kakršen je.

8. Ali ste se na delavnicah naučili kaj o svojem telesu, česar prej niste vedeli, recimo da se lahko gibljete na določen način, da vam določeno gibanje vzbuja prijetne občutke, ali pa tudi neprijetne in kaj bi to bilo?

Ja, ravno včeraj je rekla Ljudmila, da sem osvojila gibe, ki jih prej sploh nisem poznala. Včeraj sem imela plesni nastop in vmes sem izvedla gib, za katerega je Ljudmila rekla, da je to prav moj gib, gib, ki sem ga vzela za svojega. To zgleda nekako takole. Dvigneš nogo, pokrčiš kolena, se odpreš in zdrsneš z dvignjeno nogo po drugi nogi navzdol. Osvojila sem nekaj gibov, ki so mi prav všeč.

9. Bi želeli še kaj dodati?

Dodala bi, da mi je bilo zelo všeč. Z redno udeležbo na delavnicah sem postala boljši človek. Vrneš se k sebi in ne pričakuješ, da ti bodo drugi pomagali pri rasti. Jaz mislim, da je to smisel teh delavnic.

 

  • Cvetka (57 let, zdravnica, klinična genetičarka)

1. Kako dolgo že obiskujete delavnice gibalno-plesne terapije in zakaj ste se odločili zanje oziroma kdo vas je navdušil?

Gibalno-plesno terapijo sem obiskovala tri leta. Že vnaprej sem se jih razveselila, saj je ples že od nekdaj moja ljubezen. Za delavnice sem izvedela od prijateljice. Moj namen je bil uživat v glasbi, v gibanju.

 2. Bi lahko primerjali občutke na prvi delavnici in na zadnji? Ste sedaj bolj sproščeni kot takrat?

V začetku sploh nisem vedela, kaj se bo dogajalo. Pričakovala sem, da bomo začeli z melodijo, koraki in sem bila popolnoma presenečena nad stvarmi, ki so se dogajale. Tako kot sem presenečena nad vsako novo stvarjo, ki jo začenjam. Ponavadi so stvari večkrat čisto drugačne v resnici, kot sem si jih predstavljala. V bistvu ni nekega začetka in konca, je le neka postopnost v sproščenosti. Vse to je eno lepo doživetje.

3. Kakšna je vaša samopodoba? Ste zadovoljni? Bi kaj na sebi spremenili?

V mojih letih si, kar si. Ko si toliko star, postaneš kritičen do sebe in leta po petdesetem so sigurno prelomna, ko se sprašuješ, kaj si in kdo si. Ta ples ne da odgovorov, te pa spomni, da si živ.

4. Kako se po vašem mnenju v plesu odražata dobra in slaba samopodoba?

Lahko rečem, da zdaj živimo tako, da smo zaradi vsakdanjost življenja bolj mirujoči, da pozabimo na gibanje, na različne ritme v nas. In to gibanje te prisili, da se začneš zavedat tega in to te izboljša. Gibanje zelo pomembno vpliva na telesno in duševno počutje. Če se dobro počutim, sem seveda popolnoma drugačna tudi navzven, kakor če sem žalostna.

5. Ali sedaj sprejemate svoje telo drugače?

Prav gotovo. To je vse še v nas in kot mladi smo se bolj zavedali svojega telesa in potem je lepo, da nas delavnice spet spomnijo na to. Poleg tega je zelo pomembno, da v vsem, kar počnemo uživamo. Pri gibalno-plesni skupini je bila zelo pomembna tudi voditeljica, ki je bila zelo pozorna do mojega počutja in je tako prijetno vodila vse, kar se je dogajalo. Recimo, na vaje sem včasih prišla nerazpoložena, odšla pa veliko bolj sproščena. To verjetno ni samo zaradi gibanja, ampak tudi zaradi stika, ki sem ga vzpostavila z drugimi in voditeljico.

 6. Ali menite, da lahko elemente gibalno-plesne terapije uporabite tudi v vsakdanjem življenju? Na kakšen način?

Ah, seveda. Prižgem radio in potem plešem in ustvarjam, ker ples je ustvarjanje s telesom. Všeč mi je, ko imam plesno predstavo samo zase. Takrat ko mi zapaše, ko se spomnim, si zavrtim kakšno melodijo, ki mi je všeč in plešem. Gotovo je takrat ples izraz mojega notranjega počutja. To zelo rada počnem.

7. Ali menite, da je gibalno-plesna terapija primerna za tiste s slabšo telesno samopodobo?

Ja. Zato, ker se bolj zavedaš gibov, nekako zakrnijo. Tako se spomniš, da imaš gibljivo telo. Se mi zdi, da to koristi vsakomur. Jaz imam zelo rada ples in to se vidi. Mogoče komu drugemu to ne pomeni toliko, a mislim, da vsakega lahko spomni na svoje telo in da preko gibanja izrazi svoja občutja.

 8. Ali ste se na delavnicah naučili kaj o svojem telesu, česar prej niste vedeli, recimo da se lahko gibljete na določen način, da vam določeno gibanje vzbuja prijetne občutke, ali pa tudi neprijetne in kaj bi to bilo?

Ja, seveda. Voditeljica je pač balerina in pokazala mi je mnogo gibov, ki so me prevzeli in sem jih poskušala ponoviti. Pozanimala pa se je tudi, kakšne občutke sem imela ob takem gibu.

 9. Bi želeli še kaj dodati?

Sem v obdobju, ko nimam več toliko življenjskih obveznosti in se končno lahko posvetim sama sebi. Hodila sem tudi na druge dejavnosti, ampak lahko rečem, da me je ta najbolj razvedrila in razveselila.

 

  • Zdenka ( 53 let, arhitektka)

1. Kako dolgo že obiskujete delavnice gibalno-plesne terapije in zakaj ste se odločili zanje oziroma kdo vas je navdušil?

Za delavnice sem izvedela od kolegice, ki je zdravnica. Nisve vedeli, v kaj se podajava. Iskali sva dejavnost, kjer bi se razgibali. Potem sem se prijavila in sem pač šla tja, kamor me je Ljudmila poklicala. Na začetku sem imela kar veliko težav pojasnit ljudem, kam sploh hodim.

 2. Bi lahko primerjali občutke na prvi delavnici in na zadnji? Ste sedaj bolj sproščeni kot takrat?

V bistvu je bilo vse skupaj zame proces. Ko sem začela, nisem vedela, kam sploh hodim. Potem sem videla, da gre za odnos do sebe in do drugih. Postaneš bolj sproščen, moraš pokazati notranjost, ki jo ponavadi skrivamo v sebi. Na začetku sploh nisem vedela, kaj na od delavnic pričakujem. Želela sem si plesati kot nora in dati iz sebe vse, kar sem tiščala v sebi, ne da bi mi bilo nerodno. Na začetku smo bile vse bolj nerodne in sploh nismo znale hoditi sproščeno.

3. Kakšna je vaša samopodoba? Ste zadovoljni? Bi kaj na sebi spremenili?

Glede na moja leta, sem s telesno samopodobo kar zadovoljna. Edina težava je, da si ne upam javno izražat mnenja o sebi, o doživljanju samega sebe. Tukaj sem si pridobila samozavest, še posebej ker nisem bila sama ampak v skupini. Včasih me je kaj tudi presenetilo. Spomnim se, da smo morale narditi vsaka svoj kotiček in vsaka je ustvarila nekaj čisto svojega in tako tudi v realnosti vidiš, da smo si različni in da ima vsak svoj svet. Človeka potem sprejmeš ne samo glede na svoje potrebe oziroma lastna pričakovanja, ampak takšnega, kot v resnici je.

4. Kako se po vašem mnenju v plesu odražata dobra in slaba samopodoba?

To se vidi že po slogu oblačenja. Vidim, kako človek vidi samega sebe po tem, kako se opremi, ko se pokaže zunanjemu svetu. V skupini so se recimo čez čas vse sprostile in začele nase dajat več barv in se več gibat po prostoru in se tudi lažje izpostavit pred kritiko. Tukaj v skupini smo se počutile zelo varno. Potem smo se včasih šalile, da gremo domov, kar je pomenilo, da se vračamo v resnično življenje.

 5. Ali sedaj sprejemate svoje telo drugače?

Mislim, da. Prek vaj, ki se dotikajo celega telesa, preizkušamo lasten odnos do telesa in gibanja. Največ težav smo imele z rokami. Roke so vedno nekje na poti, ne veš, kam bi jih dal, kaj bi z njimi počel. Pri teh vajah se naučiš vse uporabljati, tudi roke in vsaka okončina prispeva h gibanju. In če uspeš to vse uporabljati v celoti, dosežeš sozvočje s telesom. Sčasoma vidiš, da je vse mogoče. Vse, kar moraš narediti je, da to sposobnost prepoznaš v sebi. Skozi sprejemanje svojega telesa se pokaže tudi, koliko si svoboden v gibanju, kakšno sliko o sebi pošiljaš v prostor in kako te ljudje opazijo.

 6. Ali menite, da lahko elemente gibalno-plesne terapije uporabite tudi v vsakdanjem življenju? Na kakšen način?

Opazila sem, koliko tegob nas muči v domačem okolju in ko sem začela hodit na gibalno-plesno terapijo, sem začela tudi doma plesati, ne glede na to, kaj si drugi mislijo. Tako pokažem, kdo sem. Terapija pripomore tudi k boljšemu sporazumevanju z drugimi. Če te ni strah, te drugi tudi drugače sprejmejo. Naučiš se boljšega sporazumevanja in ne mislim samo govorjenja. Že kako stojiš v prostoru, pove veliko o tebi in je neke vrste sporazumevanje. Jaz sem po naravi zelo radovedna in vedno me zanima, kaj lahko naredim zase. Rada raziskujem svet, da vidim, kaj obstaja. Zelo analitično spremljam okolico. Ker se rada ukvarjam z umetnostjo in arhitekturo, vidim veliko stvari okoli sebe, ki jih drugi morda niti ne opazijo.

7. Ali menite, da je gibalno-plesna terapija primerna za tiste s slabšo telesno samopodobo?

Absolutno. Notranjost je tista, ki na koncu prekrije zunanjost in ti pomaga, da se sprejmeš.

 8. Ali ste se na delavnicah naučili kaj o svojem telesu, česar prej niste vedeli, recimo da se lahko gibljete na določen način, da vam določeno gibanje vzbuja prijetne občutke, ali pa tudi neprijetne in kaj bi to bilo?

Vesela sem, da sem sploh prišla v stik s to gibalno.plesno terapijo. Vesela sem, da sem spoznala Ljudmilo in tudi druge oudeleženkse. Odprla sem se do njih in sedaj se odpiram tudi do drugih ljudi, s katerimi prej sploh ne bi vzpostavila stika. Kar se tiče mojega telesa, mi je bilo lepo, da sem prišla do točke, kjer sem počela in še počnem, kar sem hotela, in mi ni nerodno. Zdaj si dovolim dosti bolj biti to, kar sem.

9. Bi želeli še kaj dodati?

Se mi zdi, da mi prihajajo v življenju na pot stvari, ki jih v tistem trenutku rabim in samo od mene je odvisno, ali jih sprejmem ali ne. In tako je tudi gibalno-plesna terapija prišla v trenutku, ko sem se začnela spraševati o sebi in narediti obračun za nazaj.