Intervju z Ljudmilo

maj08_651. Kako dolgo že vodite delavnice gibalno-plesne terapije? Komu so namenjene?

Vodim jih četrto leto. Namenjene so ljudem različnih starosti. Imela sem na primer skupino žensk, starejših od 50 let. Sicer obstajajo tudi skupine za mladostnike in starostnike. Delo je prilagojeno starosti in potrebam klientov. Gibalno-plesna terapija je primerna tudi za otroke, na primer za lajšanje težav pri hiperaktivnosti, za adolescente. Izvaja se tudi individualno. Gibalno-plesna srečanja vodim tudi za nosečnice.

2. Kje ste se prvič srečali z gibalno-plesno terapijo in kaj vas je navdušilo?

Prva plesna terapija, s katero sem se srečala, je bila oblika egostrukturalnega plesa po Guntherju Ammonu. S tako obliko gibalno-plesne terapije, ki jo izjavam danes, pa sem se prvič srečala v Berlinu, v Nemčiji, kjer sem se udeležila predstavitvene delavnice. Glede na to, da sem sama tudi plesalka in sem se ravno takrat začela spoznavati s telesno psihoterapijo, me je tovrstna delavnica zelo pritegnila. Voditeljica me je navdušila s spontanim gibanjem. V spomin se mi je vtisnil zaključek srečanja, ko je dejala, naj prekrižamo roke, kakor da nekaj držimo, recimo željo, vizijo, in razmislimo, kaj od te delavnice bi radi vzeli domov. Zame je bilo novo predvsem, da se ples ne uporablja kot struktura, kot nekaj naučenega. Gibanje sem prvič doživela kot nekaj ustvarjalnega, čustvenega, izraznega. S sabo sem odnesla misel: „To si želim početi v življenju.“ Bilo je kot klic po izpopolnjevanju poslanstva. Pozneje sem se srečala še s plesom petih ritmov.

3. Kakšne želje in pričakovanja imajo vaši klienti?

Pri tistih, ki se odločijo za skupinsko terapijo, se najbolj izrazi želja po gibanju in plesu. Pogosto sprašujejo, ali je potrebno poznati plesne korake. Po določenem času se pokaže želja po boljši gibljivosti, možnostih sproščanja in vzpostavitve stika z drugimi ljudmi. Tisti, ki se odločijo za individualno terapijo pa si ne želijo samo gibanja, ampak imajo večinoma opredeljen cilj, na primer boljša samopodoba ali npr. raziskovanje novih možnosti za osebno rast.

4. Kako pogosto se soočate s slabo telesno samopodobo klientov?

Slabša telesna samopodoba se izrazi predvsem na mojih predstavitvenih delavnicah, na katerih se udeleženci na kratko seznanijo z gibalno-plesno terapijo. Večinoma gre za posledico prve izkušnje z izraznim gibanjem. Klienti s slabšo samopodobo se po navadi držijo v ozadju. Skupini se odpirajo počasneje in preverjajo odnose z drugimi in odnos z mano kot voditeljico. Potrebujejo več spodbude kot drugi, zato delo z njimi zahteva različne pristope. Moja naloga je, da ugotovim, kakšen pristop je za posameznega klienta najprimernejši, da sprejmejo svoje telo, se sprostijo in zaživijo v skupnosti.

5. Na kakšen način se po vašem mnenju odraža slaba telesna samopodoba pri plesu oziroma gibanju?

Posamezniki s slabo telesno samopodobo po navadi niso toliko izvirni, še posebej kadar morajo spontano prikazati, opisati, narisati ali odplesati različna doživljanja. Nemočni so in v sebi čutijo praznino, kakor bi ostali brez besed. Klienti imajo vedno možnost, da odklonijo sodelovanje v določeni vaji. To se mi zdi pomembno, zato jih na to vedno opozarjam. Tako se sami odločijo, kdaj bodo naredili naslednji korak. Naj povem, da  klienti redko izberejo to možnost, se pa kakšen tudi pojavi. V skupini, še posebej kadar delamo v parih, se zaradi dinamike odnosov večkrat pojavijo čustva, kot je sram: sram, da jih bodo drugi videli ali začutili. Pokaže se plahost, zadržanost, žalost, radost ali pa večja potreba po osebnem prostoru.

6. Ali menite, da gibalno-plesna terapija lahko vpliva na izboljšanje telesne samopodobe?

Da. lahko. To se opazi recimo, ko udeleženci po delavnici laže ubesedijo svoje občutke, s telesom laže izrazijo tisto, kar si želijo, svoja razmišljanja, hotenja in podobno. Njihovo telo postane bolj mehko in gibljivo, kar se opazi tudi skozi njihovo izraznost. Bolj si upajo uporabiti spontane impulze, na primer glas, udarci so močnejši, ni jih sram pokazati otroške igrivosti in odločnosti skozi gib. V tišini se počutijo prijetneje. Izboljšana samopodoba se pozneje opazi v slogu oblačenje, saj prek njega izražajo svojo osebnost.

7. Kako potekajo delavnice?

Kot sem že prej omenila, na začetku vedno pripravim predstavitveno delavnico, kjer se udeleženci seznanijo z gibalno-plesno terapijo in začutijo, ali je to tisto, kar želijo. Tako se laže odločijo, kako naprej. Na začetku vsake delavnice jim dam čas, da se zavejo prostora, v katerem smo. Potem si zastavimo vprašanje: »Kako sem?« in skozi različne oblike potem izrazimo svoje počutje. Sledi ogrevanje telesa in tema določene delavnice. Poudariti moram, da sem le pri začetnih skupinah jaz tista, ki izbere temo. V nadaljevalnih skupinah temo določi skupina na srečanju. Bolj kot je skupina zrela, bolj so udeleženci sposobni, da sami oblikujejo formo, željo, ki jo potem vključim v delo. Delo zaključimo z umirjanjem telesa. Na koncu srečanja imajo udeleženci priložnost, da povedo, kako so doživeli srečanje, da izrazijo svoje mnenje, podajo kakšen predlog za prihodnje srečanje ali zastavijo vprašanje. Tudi v to nikogar ne silimo, tako lahko vsak ostane v tišini, sam s seboj, in na svoj način zaključi delavnico. Pri oblikovanju skupin se zgledujem po Nemškem združenju za gibalno-plesno terapijo (DGT). Opiram se tudi na znanja, tehnike, metode in čuječnost, ki sem jih pridobila v devetletnem izobraževanju globinsko psihološke psihoterapije.

8. Ali med vašimi delavnicami namenjate posebno pozornost sprejemanju svojega telesa, oziroma izboljševanju telesne samopodobe?

Ne bi mogla reči, da so vaje namenjene izključno izboljševanju samopodobe. Vsaka vaja, ki jo delam z udeleženci delavnice, ponuja možnost raziskovanja in pridobivanja izkušenj, ki posamezniku odprejo nov pogled na telesno samopodobo. Doživetja z delavnic pogosto povežem z izkušnjami iz resničnega življenja. Kar vsekakor gradi in izboljšuje samopodobo, so doživljanja in čutenja drugih udeležencev na njegovo gibalno-plesno izraznost. Mislim, da vse vaje, ki jih delamo, pozitivno vplivajo na spoštovanje svojega telesa kakor tudi na spoštovanje drugih udeležencev.

9. Lahko opišete eno izmed vaj, ki jo izvajate na delavnicah gibalno-plesne terapije in ima po vašem mnenju ugodno vpliva na telesno samopodobo?

Za primer vzemimo skupino žensk. Povabim jih, naj na naslednje srečanje prinesejo  praznična in prijetna oblačila, ki izražajo njihovo ženskost. Tako dobijo priložnost, da se posvetijo temu, kar jim je všeč, kar si želijo in da raziščejo, na kakšen način bodo izrazile sebe, svojo osebnost skozi oblačila. Celotno delavnico imajo na sebi ta oblačila. Med uro uporabljam tudi tehniko pogovora, slikanja, kreativnih medijev, ki jim omogočajo možnost nadaljnjega raziskovanja njihovega počutja v posebnih oblačilih. Na koncu ure se pogovorimo, kaj jim ta slog oblačenja prinaša, kako doživljajo svoje telo, stik z drugimi, kaj jim je bilo pomembno in kaj ne. Hkrati se udeleženci ure pogovorijo med sabo, kar jim prinaša spoznanja, ki jih sami morda ne opazijo, ne poznajo.

10. Kako lahko po vašem mnenju udeleženci gibalno-plesne terapije uporabijo znanje, ki so si ga pridobili na delavnicah, v vsakdanjem življenju?

Udeleženci navajajo, da si v resničnosti laže in pogosteje vzamejo prostor in čas samo zase. Nekateri povedo, da se na primer med kuhanjem spomnijo in razgibavajo svoje telo. Sprememba se pokaže tudi v odnosih do bližnjih, saj ugotavljajo, kaj je njihova vloga v določenem odnosu. Uporabljajo različna znanja, ki so jih pridobili na delavnicah, na primer razne oblike masaže. To znanje lahko prenesejo na svoje bližnje. Čez čas se pokaže večja odločnost pri izražanju svojega mnenja. Pridobijo večje zavedanje o tem, ali so tisti, ki vodijo v odnosu, ali tisti, ki sledijo. V izražanju postanejo konkretnejši, laže izrazijo, kako se počutijo in kaj želijo, izboljša pa se jim tudi sočutje do drugih. Spoznajo razlike med ljudmi in jih vzamejo kot del vsakdanjika. Pomembno se mi zdi tudi to, da spoznajo, kateri ritem prevladuje v njih oziroma v njihovem življenju, na primer da živijo v naglici in naredijo vse hitro, včasih površno, ali pa na drugi strani so bolj počasni, premišljeni. Gibalno-plesna terapija jim v tem smislu omogoči uvideti razliko.

11. Ali bi želeli še kaj dodati?

Povedala bi še, da moja izkušnja z gibalno-plesno terapijo meni osebno odpira vrata do sebe, do ljudi, do svojega telesa in do različnih možnosti izražanja hotenj. Za udeležence delavnic bi rekla, da so popotniki na njihovi poti in učitelji na moji poti k razvijanju gibalno-plesne terapije. Zelo si želim, da bi v Sloveniji ta oblika terapije bolj zaživela in se razvila. Tudi sama bi rada prispevala svoj delež v ta mozaik.

(Intervju je opravila Mojca Šoba, povzeto iz diplomske naloge ” Gibalno-plesna terapija in telesna samopodoba”, Ljubljana 2010)

>>Intervju udeleženk gibalno-plesne terapije